Planinstvo v Sloveniji ima izjemno zanimivo in bogato zgodovino. V klasično dobo alpinizma, ki jo označuje osvajanje najpomembnejših gorskih vrhov Evrope, vstopa s Triglavom, točneje, z njegovo bohinjsko stranjo.

Triglav je pomembna gora v evropskem in svetovnem pomenu, mogočen mejnik na jugovzhodu verige Alp, izjemen v podobi in kulturno-zgodovinskem pomenu.

Njegov vrh je bil prvič osvojen dne 26. avgusta 1778, to je 8 let pred Mont Blancom, 22 let pred Grossglocknerjem, celih 87 let pred Matterhornom ter 79 let pred ustanovitvijo prve planinske organizacije na svetu (Anglija) in 94 let pred nastankom prvega planinskega društva v Sloveniji, bohinjskih Triglavskih prijateljev. Prvi vzpon na vrh torej ni povezan z nikakršnim posnemanjem ali tekmovanjem z drugimi, temveč je izvirno, samostojno in pionirsko raziskovalno dejanje.

Čast prvih, ki so se povzpeli na vrh Triglava gre Bohinjcem (Luka Korošec, kmet in rudar s Koprivnika, Matevž Kos, rudar z Jereke, Štefan Rožič, lovec s Savice in Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fužine).

Potem, ko je Jože Škantar – Šest zgradil kočo na Prodih je uredil tudi prvo pot na Triglav, zavarovanje pa je dobila leta 1895, ko je dal triglavski župnik Aljaž zgraditi Aljažev stolp. Takrat je pot s Kredarice na Triglav dobila skoraj današnjo podobo. Nameščenih je bilo 34 železnih klinov in 130 m jeklenice.

Prve poti po gorah so imele gospodarski namen (rudarstvo, kmetijstvo, lov) in so služile samo domačinom. Šele prosvetljenstvo z baronom Žigo Zoisom in naravoslovcem Baltazarjem Hacquetom, ki imata obilo zaslug za pionirsko raziskovanje naših Alp, je pomenilo začetek planinske dejavnosti. Baron Zois je plačal stroške za nadelavo prvih visokogorskih poti nad Velim poljem in Dolino Triglavskih jezer. Zoisov krožek, predhodnik planinskih društev pri nas, je poskrbel za zaznamovanje teh poti, za prve markacije.